Predlagano nadomestilo za presnemavanje glasbe občutno prenizko
Datum: 19. 07. 2006
Zavod IPF v dopisu Uradu RS za intelektualno lastnino izrazil nesoglasje
Zavod IPF, kolektivna organizacija za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, je včeraj v dopisu Uradu RS za intelektualno lastnino (URSIL) izrazil svoje nesoglasje z novim predlogom Uredbe o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje. Dolgo pričakovani novi predlog, ki ga je URSIL konec preteklega meseca objavil na svojih spletnih straneh, sicer prvič priznava, da je možno digitalno reproducirati avtorsko varovane vsebine tudi na nosilcih, ki niso izključno namenjeni reprodukciji teh vsebin (podatkovni CD-R, DVD-R in drugi podobni nosilci). To je vsekakor dobrodošla novost, saj v obstoječi Uredbi iz leta 1998 nadomestilo za podatkovne CDR-je in podobne nosilce sploh ni bilo predvideno.
V skoraj desetletnem obdobju veljavnosti Uredbe so na URSILu sicer večkrat pripravili nov predlog Uredbe, vendar ga pod pritiskom gospodarstva tudi vsakič umaknili. Nedoslednost na strani URSILa je vsekakor sokriva, da se je skupni znesek zbranih nadomestil za privatno ali drugo lastno reproduciranje v desetletju digitalizacije dramatično zniževal: od skoraj 4 milijonov tolarjev leta 1998 do le nekaj več kot 400.000 SIT lani. Tudi v primerjavi z zbranimi nadomestili v tujini Slovenija daleč zaostaja. V sosednji Avstriji so na primer leta 2004 na prebivalca zbrali skoraj 480 SIT iz naslova privatnega reproduciranja, v Sloveniji pa le 21 stotin tolarjev (0,21 SIT). Tudi iz grafov, izdelani na podlagi raziskave 'Private Copying Law and Practice in Europe - A Survey', ki ga je lani izvedla nizozemska kolektivna organizacija 'Stichting de Thuiskopie', postaja povsem jasno, da se Slovenija z višino nadomestil za privatno ali drugo lastno reproduciranje uvršča na dno Evrope.
Temeljni problem novega predloga Uredbe je, da pri določitvi zneskov nadomestil za nosilce, ki niso izključno namenjeni reproduciranju avdio in/ali vizualnih del, ne upošteva dejstva, da so prav ti v večji meri uporabljeni ravno za reproduciranje in shranjevanje avtorsko varovanih vsebin.
To dokazuje tudi raziskava Mediane, z naslovom »Poročilo o tržni raziskavi analize uporabe praznih digitalnih nosilcev zvoka ali slike in digitalnih naprav« (objavljena na spletnih straneh Urada RS za intelektualno lastnino). Ta namreč kaže, da uporabniki digitalnih naprav in nosilcev za snemanje in shranjevanje datotek le-te večinoma uporabljajo za reproduciranje avtorsko varovanih del. 89 odstotkov uporabe praznih CDR-jev vseh vrst pa je namenjenih prav presnemavanju avtorsko varovane glasbe.
Po novem predlogu Uredbe, bi bilo za presnemavanje avtorsko varovane glasbe na podatkovni CD-R treba plačati nadomestilo, ki znaša le 25 odstotkov od nadomestila za presnemavanje posnetka na avdio CD-R, kar je ob upoštevanju rezultatov navedene raziskave občutno prenizko.
Sporen je tudi del predloga, ki predvideva nadomestila za prodane in uvožene naprave za snemanje in shranjevanje zaščitenih vsebin v fiksnih, pavšalnih zneskih in ne v odstotku maloprodajne cene.
Zaradi nestrinjanja z novim predlogom Uredbe je Zavod IPF pisno pozval Urad RS za intelektualno lastnino, da ponovno preuči dokumentacijo, ki so jo v zvezi s predlogom Uredbe predložile kolektivne organizacije za zaščito avtorskih in sorodnih pravic (SAZAS, Zavod IPF, ZAMP). Omenjeno gradivo, med drugim, vsebuje tudi pregled tarifnih zneskov nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, v desetih evropskih državah, ki kaže, da je razmerje med nadomestili za naprave in nosilce, ki so izključno namenjeni reproduciranju avdio in/ali vizualnih del in nadomestili za tiste naprave in nosilce, ki niso izključno namenjeni reproduciranju avdio in/ali vizualnih del, v poprečju 3:2 in ne 4:1 ali celo 6:1, kakor določa novi predlog uredbe.
Zavod IPF s poslanim pozivom želi doseči predvsem bolj uravnotežen predlog nove Uredbe o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, ki bo ustrezno zaščitil intelektualno lastnino glasbenih avtorjev, izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Nenazadnje so oni po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB2) nesporno upravičeni do primernega nadomestila za reproduciranje njihovih avtorsko varovanih del.