Kdo krade glasbenikom - Odgovor Zavoda IPF na članek v časniku Slovenske novice z dne 13.10.2010

Datum: 13. 10. 2010

Novinar N. A. v članku v današnjih Slovenskih novicah navaja, da je slovenskim glasbenikom prekipelo, ker jim Zavod IPF vztrajno in na vse načine skriva, kam so poniknili milijoni evrov, ki jih v njihovem imenu zbira od zavezancev za plačilo nadomestil za javno predvajanje glasbe. Po navedbah naj bi glasbeniki namesto zasluženega denarja na račune dobivali mizerne honorarje.

Po navedbah novinarja naj bi bila na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani vložena kazenska ovadba proti Sašu Fajonu, Gregorju Štiberniku, mag. Igorju Kulašiču in Borutu Berniku Bogataju, v kateri naj bi jim člani Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev (SUGU) očitali marsikaj.

Direktor Zavoda IPF Gregor Štibernik, ki naj bi bil med ovadenimi, vsebine ovadbe sicer še ne more komentirati, saj je ni prejel. Ostro pa nasprotuje v članku navedenim domnevam in s strani novinarja nepreverjenim podatkom, ki mečejo slabo luč na zgledno in transparentno poslovanje kolektivne organizacije za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov.

Poslovanje Zavoda IPF je podrobno predstavljeno v letnih poročilih, ki so za vsa leta njegovega delovanja med drugim javno objavljena tudi na njegovih spletnih straneh. Letna poročila poleg podrobnih pojasnil o zbiranju in delitvi nadomestil med drugim vsebujejo tudi poročila neodvisnega revizorja, o čemer bi se avtor članka z nekaj kliki lahko prepričal sam, če že navedenih domnev ni želel predhodno preveriti pri vodstvu zavoda.

Transparentnost poslovanja je Zavod IPF v lanskem letu dodatno nadgradil s spletno aplikacijo ADMISS, ki vsakemu upravičencu omogoča dostop do obračunskih podatkov. Vsi podatki so upravičencem na voljo tudi na sedežu zavoda.

Očitno se določeni posamezniki, ki se skrivajo za imenom Slovenska unija glasbenih ustvarjalcev (SUGU), ne morejo sprijazniti s preglednim poslovanjem Zavoda IPF. Morda jih moti dejstvo, da se vanj lahko kadarkoli včlani katerikoli imetnik sorodnih pravic, da so na seje skupščine vedno vabljeni vsi člani in na njih lahko tudi vsi glasujejo. Ali pa jih mogoče moti, da se sredstva, ki ne dosegajo cenzusa za izplačilo, hranijo v imenu upravičenca v skladu z zakonskimi roki. Ali pa to, da so prav vsi zapisniki prav vseh sej prav vseh organov Zavoda IPF objavljeni na spletu. Dopuščamo tudi možnost, da po njihovem mnenju Zavod IPF ne bi smel objavljati podrobnih poročil o porabi sredstev promocijskega sklada, iz katerih je do centa natančno razvidno zakaj in za kaj je kdo dobil naveden zneske. Po vsej verjetnosti pa jim je največji trn v peti dva-krat letna nearbitrarna delitev nadomestil po vnaprej znanih pravilih: vsakomur pač samo in zgolj toliko, kolikor je bilo zbranega v njegovem imenu oz. na podlagi prijavljene uporabe njegovega varovanega dela - brez ponderjev, multiplikatorjev ali različnega obravnavanja istovrstnih varovanih del.

Ob tem Gregor Štibernik, direktor Zavoda IPF, izjavlja: »Na Zavodu IPF se zavedamo, da smo kot kolektivna organizacija, ki deluje z dovoljenjem države, odgovorni ne samo in zgolj članom oz. imetnikom pravic, temveč naše poslanstvo sega tudi preko teh meja. Umeščeni smo v širše družbene, državne, kulturne in vrednostne kontekste. Tako po eni strani reflektiramo navedene kontekste v naše interno poslovanje in poslovne odločitve, po drugi strani pa - čeprav si včasih to težko priznamo - s svojim delovanjem (so)oblikujemo odnos družbe (in države) do glasbe in glasbenikov. Prav zato smatramo, da je nedopustno, da kdorkoli naše ime in (tudi mednarodni) ugled zlorablja za uveljavljanje ozko usmerjenih osebnih interesov.«.