Mnenje glasbenega urednika Andreja Karolija

Datum: 23. 03. 2011

Mnenje s pridržkom ...

Pridržek bo razviden v nadaljevanju besedila. Hiter prelet seznamov predvajanih skladb/izvajalcev, ne pušča nikakršnih dvomov. Razlika med glasbo, ki jo v programe uvršča javna Radio Televizija in glasbo, ki jo sučejo v seznamu  združene lokalne in komercialno naravnave radijske postaje, je neverjetna. Ne nemogoča, ampak neverjetna. Preden začnete operirati z imeni, naj pojasnim, da jaz tega ne bom počel. Bom pa operiral s številkami. Največkrat predvajana skladba domačega izvora se je po podatkih IPF-a, ki zajema 55 radijskih postaj v Sloveniji  v letu 2010 v eter zavihtela 3938. Skladba je dolga 258 sekund in če bi preračunal v dneve in jo vrtel zdržema, bi si zapolnil skoraj 12 dni radijskega etra. Brez oglasov, radarjev in skrivnostnih zvokov.

Pri največkrat predvajanih skladbah tujega porekla je skladba, ki je eter zagledala 7868 krat. Kar znese več kot 19 dni neprekinjenega vrtenja ene in iste. O rahli nelogičnosti priča tudi podatek, da se album (ker pri nas tržišča singlov pač ni) na katerem se nahaja največkrat (po mojem mnenju »prevečkrat«) predvajana tuja skladba, sploh ni uvrstil med najbolj prodajane albume na precej legitimni lestvici Slo top 30. Album z največkrat predvajano domačo skladbo, pa je zmogel do petega mesta omenjene lestvice.

Pridržek s stališča očitane dolgočasnosti radijskega etra: obe prvo uvrščeni skladbi sta predstavnici pop glasbe, domača bolj,  ker tuja malce, ampak res samo malo zadiši po soulu in morda celo r'n'b ju. Ja in, pravite? Ja, doma je v tem času »nastalo« vsaj še 20 primerljivih skladb, ki bi si zaslužile razgibati radijski eter, v tujini pa je pesmic, kot je najbolj predvajana na stotine. Med 50 največkrat predvajanimi skladbami je le ali pa če želite celo 9 domačih skladb. Največji razkol med glasbo javne RTV in ostalih radijskih postaj pa je opaziti pri četrti največkrat predvajani domači skladbi. Pet nacionalnih radijskih postaj skupaj 0, ostale 2831 krat. Taki so podatki, ki jih posreduje IPF. Podatke namreč dostavijo radijske postaje.

O teorijah zarot ne bom zgubljal besed, o teorijah t.i. Power Play dogovorov prav tako ne, o vplivu založb na odločitve glasbenih in programskih »urednikov« tudi ne, te kosti naj prevračajo drugi, tisti drugi, ki mnogokrat v medijih bentijo čez politiko radijskih postaj, sklicujejo kongrese in potem…nič. Še manj bi se ukvarjal z »naročenimi deli«. Naročilo je seveda legitimno dejanje, izpolnjevanje naročila tudi. Predvsem pa je na področju glasbe to posel. Posel, ki se splača in tudi izplača. Bolj kot je naročilo jasno in naročeno narejeno po navodilih, bolj se izplača. Rahlo skrb ustvarja tudi neažurnost večine radijskih postaj, ki očitno stavijo na starejše ali »preverjene« zvočne slike, in si zaradi teh ali onih, spet naivno verjamem legalnih in legitimnih razlogov ne želijo predrznosti in drugačnosti. Kar se zvočne slike sicer tiče, je srednji tok očitno edina glasba, ki si jo želijo/upajo vrteti. Karkoli drugega morda splaši lokalnega oglaševalca, ki verjamem vneto spremlja podatke o poslušanosti radijskih postaj. Te pa z glasbo tako ali tako ne lovijo poslušalcev in dosegov, za to skrbijo »akcije«, takšne in drugačne. Od skoraj intimnih odnosov z avtomobili na javnih krajih, do zanikanja lastnega imena ob prejemu telefonskega klica.

Večni odgovori, ki javni RTV »očitajo« obvezni prispevek, ob tem ko so komercialni mediji odvisni le od denarja oglaševalcev držijo. A ne dovolj, da bi zato javne ra postaje vrtele vse, razen popularne glasbe, in obratno, torej komercialne samo popularno in nič drugega. S čim pa merimo popularnost pri nas? S številom prodanih plošč? Dvomim. Z obiski samostojnih koncertov izvajalk in izvajalcev, ki na teh koncertih nikoli, ampak res nikoli ne sežejo po priredbah? Na srečo mnogih izvajalcev, ne.  Po številu objavljenih fotografij v časnikih in na spletnih portalih? Upam, da ne. Pravih (beri preverljivih) lestvic pri nas ni, lestvic, ki bi lahko s komercialnega stališča nastavile zrcalo danes objavljenim podatkom. Legalnega domačega portala za kupovanje glasbenih datotek, tudi ne. Še več. Že desetletje Slovenija nima nacionalne glasbene nagrade. Zlate Note so zamrle, Zlati Petelin je crknil. Kdo je kriv? Jaz zapišem. Glasbeniki in založbe. Res. Očitno jim tako stanje ugaja. In ja, z zadnjimi zapisanimi besedami žogo podajam Zavodu z vrha te spletne strani. Zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije. Ker ceni glasbo. Poudarek je na e, kajne?

Andrej Karoli