Popusti pri plačilu nadomestil kolektivnim organizacijam so ekonomsko upravičeni
Datum: 23. 06. 2016
Študija ekonomske upravičenosti popustov pri plačevanju nadomestil kolektivni organizaciji, ki jo je pripravil prof. dr. Marko Hočevar z ljubljanske Ekonomske fakultete, je potrdila, da so stroški, ki jih ima kolektivna organizacija s posameznimi vrstami uporabnikov, precej različni, saj na njihovo višino vpliva predvsem to, ali so uporabniki pogodbeno razmerje uredili sami, ali pa ne. Zaradi tega so uporabniki, ki ne povzročajo dodatnih stroškov, upravičeni do popustov v razmerju do uporabnikov, ki razmerja ne uredijo. To potrjujeta tudi pravna strokovnjaka prof. dr. Gorazd Trpin in dr. Bojan Pretnar.
Izhodišče okrogle mize, ki jo je pripravil Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa, je bila poglobljena študija z naslovom Ekonomska analiza upravičenosti razlik v višini nadomestil IPF za istovrstnega uporabnika glede na operativne stroške. Tipičen primer, ki ga je zajela študija, je gostinski lokal s 50 kvadratnimi metri uporabnih površin, ki jih je med t. i. malimi uporabniki največ. Prof. dr. Marko Hočevar je ob predstavitvi študije poudaril, da IPF uporablja ustrezno tarifno lestvico, saj tarifa izraža vpliv operativnih stroškov posameznega uporabnika. Tako ima namreč IPF z uporabnikom, ki sam uredi pogodbeno razmerje z IPF, 29 evrov stroškov, medtem, ko znaša strošek IPF na uporabnika, ki sam ni želel urediti razmerja in je bil po sodnem postopku predan v izvršbo tudi do 1.199,50 evra (povzetek študije).
Prof. dr. Marko Hočevar je ob tem poudaril, da Zavod IPF uporablja ustrezno tarifno lestvico, saj tarifa izraža vpliv operativnih stroškov posameznega uporabnika na znesek, ki ga uporabnik plača. IPF namreč ne more zaračunavati vsem uporabnikom enakega nadomestila, saj ima z njimi precej različne stroške. V gospodarstvu je popolnoma normalna praksa, da se nagradijo tisti, s katerimi imajo podjetja oziroma druge institucije, vključno s kolektivnimi organizacijami, manj stroškov. V analizi so se sicer pokazali tudi primeri, kjer so uporabniki, ki so bili po sodnem postopku predani v izvršbo, na koncu plačali manj, kolikor so znašali IPF-jevi stroški z njim. Ob tem je potrebno dodati, da vsi ti dodatni stroški zmanjšujejo sredstva, ki se delijo med imetnike pravic.
Kateri uporabniki so upravičeni do popustov, določa Skupni sporazum
Direktor Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) Viljem Marjan Hribar je poudaril, da sta podlaga za obračunavanje nadomestil »malim uporabnikom« Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov iz leta 2005 (v nadaljevanju Tarifa 2005) in tarifni del Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (v nadaljevanju Sporazum 2006) iz leta 2006 (sklenjen z Obrtno zbornico Slovenije in Gospodarsko zbornico Slovenije). Sporazum tako določa pogoje, pod katerimi so uporabniki upravičeni do popusta, za tiste, ki pogoja ne izpolnijo, pa zanje Skupni sporazum napotuje na višino nadomestila iz Tarife 2005.
IPF veliko težavo povzroča neenotna sodna praksa, pri čemer je izpostavil, da je pomemben podatek tudi to, da je stališču IPF v celoti pritrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. V primerih, ko uporabnik ne želi urediti razmerja z IPF pride do vložitve tožbe zoper kršitelje in njim se v tožbenem zahtevku obračuna nadomestilo brez popusta, v skladu s Tarifo 2005, je še dodal Viljem Marjan Hribar.
Diskontirana tarifa v Sloveniji precej nižja kot na Nizozemskem
V IPF-ju so sicer opravili tudi nekaj primerjav s tarifami drugih kolektivnih organizacij za istovrstne pravice in ugotovili, da Tarifa 2005 po svoji višini ne odstopa od tarif primerjanih držav. Posebno pozornost je bila namenjena primerjavi z nizozemsko kolektivno organizacijo SENA, ki velja za eno najbolj urejenih na tem področju. Tarifa 2005 za Slovenijo za lokal oziroma bar velikosti 50 kvadratnih metrov določa nadomestilo v višini 21,70 evra, na Nizozemskem pa 28,99 evra, pri čemer diskontirana tarifa v povprečju v Sloveniji znaša 6,68 evra, na Nizozemskem pa 19,33 evra.
»V Sloveniji se na področju tarif srečujemo z nedosledno sodno prakso«
Dr. Bojana Pretnarja, prvega direktorja Urada RS za intelektualno lastnino v samostojni Sloveniji in kasneje stalnega predstavnika Slovenije v Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino ter pri Svetu za TRIPS v Svetovni trgovinski organizaciji je najprej spomnil, da smo se v Sloveniji pri pisanju Zakona o avtorski in sorodnostih pravicah (ZASP) zgledovali po nemškem modelu, kjer imajo tudi dolgo sodno prakso in so praktično rešili vse dileme s katerimi se v Sloveniji srečujemo. »V Sloveniji se na področju tarif srečujemo z nedosledno sodno prakso, zato bi bilo smiselno našo sodno prakso primerjati z nemško, s čimer bi sodna stroka dobila zelo jasne napotke, kako obravnavati takšne primere.« Pri tem dodaja, da v Nemčiji tudi zelo jasno velja, da so samo člani reprezentativnih združenj upravičeni do popustov, ki jih v sporazumu določijo skupaj s kolektivno organizacijo.
Nečlani združenja do teh popustov niso upravičeni. »Ni v pristojnosti sodišča, da odloča katera tarifa je prava in o tem, ali so nečlani združenja upravičeni plačevati tarifo s popustom, ki velja za člane reprezentativnega združenja. Za navedeno je pristojen poseben arbitražni organ, v Sloveniji, Svet za avtorsko pravo,« še poudarja dr. Bojan Pretnar.
Ob tem je priznani pravni strokovnjak prof. dr. Gorazda Trpin poudaril, da gre pri Skupnem sporazumu po ZASP za klasično zasebnopravno razmerje, v katerem se lahko stranke svobodno odločajo. Glede na to je jasno, da bi moralo sodišče pri presoji spora med kolektivno organizacijo in zavezancem uporabiti sklenjeni skupni sporazum in s tem tudi vso njegovo vsebino, vključno s tisto, ki inkorporira določbe stare tarife. Stranki sporazuma sta glede te vsebine jasno izrazili svojo voljo, katere sodišče ne more spreminjati. Pri tem še dodatno prof. dr. Trpin ugotavlja, da ta volja ni bila izražena v nasprotju z zakonom, tako da tudi iz tega vidika ni nikakršnega razloga za neupoštevanje določb veljavnega Skupnega sporazuma.
