Datum: 17. 05. 2024

Si ob predlogu novega Zakona o medijih res lahko zavrtimo čudovito in energije polno Beethovnovo Odo radosti ali pa je predlog bolje pospremiti s katero od žalostink? O tem so na okrogli mizi z naslovom »Zakon o medijih: Oda radosti« v Teatru Antona Podbevška v Novem mestu 7. 5. 2024 razpravljali nekateri deležniki, ki nad predlogom niso bili ravno navdušeni.

Zakaj naslov okrogle mize »Zakon o medijih: Oda radosti?« 7. maja 2024 je minilo natanko 200 let od premierne izvedbe Ode radosti, ki temelji na deveti simfoniji Ludwiga Van Beethovna. Leta 1972 je Svet Evrope razglasil Odo radosti za svojo himno, leta 1985 pa so jo predsedniki držav in vlad razglasili za uradno himno Evropske unije. Himna nima besedila in je inštrumentalna. Zakaj le? Politiki so se zavedali množice raznolikih jezikov (tedanjih in bodočih) držav članic EU in so zaradi občutljivosti vprašanja ter zaradi spoštovanja temelja vseh naših kultur zavrnili možnost favoriziranja le enega izbranega jezika. In kako našim jezikom kaže danes, na 200. rojstni dan Ode radosti?

Z uvodom v okroglo mizo je postregel radijski voditelj Jure Longyka, na njej pa so razpravljali glasbenik Nikola Sekulović, prof. dr. Suzana Žilič Fišer, univ. dipl. nov., Viljem Marjan Hribar, direktor IPF, k. o. ter glasbeni urednik Žiga Klančar. Dotaknili so se predvsem vprašanja kvot slovenske glasbe, ki je za radijske programe brez  statusa posebnega pomena predlagan v višini najmanj 20 odstotkov števila vseh skladb predvajanih v oddajnem času, odnosa medijev do slovenske glasbe, prav tako pa so izmenjali mnenja glede upoštevanja uporabe glasbe domačih izvajalcev v slovenskem jeziku, saj se predlog zakona glede jezika ne opredeljuje natančno.

Kvote v različnih dnevnih pasovih (ne le enem!) so podprli vsi razpravljavci, mnenja pa so se kresala glede same definicije slovenske glasbe: ali je to slovenski jezik (podlaga v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravica ECHR) ali pa slovensko glasbo določa slovenska produkcija oz. slovenski ustvarjalci? Večinsko so se gostje strinjali, da je pomembno podpreti vse slovenske glasbenike ne glede na jezik, vendar je ravno jezik tisto, kar je najbolj oprijemljiva definicija slovenske glasbe skladno z mednarodnimi konvencijami, stališči Evropske komisije, posredno pa jeziku kot kriteriju v eni svojih odločitev pritrjuje tudi Sodišče Evropske unije. Seveda pa se ob tem odpira vprašanje slovenskih izvajalcev, ki ustvarjajo v tujih jezikih.

Viljem Marjan Hribar je povedal, da je bil povprečni delež slovenske glasbe v radijskih programih do ukinitve obveznih kvot vse do 50 % z manjšimi odkloni po posameznih letih. Danes, ko obveznih kvot za radijske programe brez posebnih statusov ni, pa je povprečni delež za vse radijske programe le še 30 %. Prav tako zagovarja uvedbo kvot na podlagi jezika, saj mora biti državi v interesu, da ohranja jezik, glasbenim urednikom pa nič ne preprečuje, da kljub določitvi kvot z uporabo skladb v slovenskem jeziku ne umestijo v program tudi slovenskih skladb, ki niso izvajane v slovenskem jeziku.

Profesorica Suzana Žilič Fišer je izpostavila pomembnost 'vzgoje' radijskih poslušalcev, saj se radio kot medij prehitro izgubi v izključno marketinškem smislu, namesto da bi s frekvencami, ki so javno dobro, prvenstveno izobraževal, tako z glasbo kot z drugimi vsebinami. Povedala je tudi, da je za začetek potrebno sploh točno definirati, česa si kot država želimo, saj so vsi deležniki glede teh vprašanj že dolgo na različnih bregovih. Medijske hiše zagovarjajo svojo miselnost, izvajalci pa vse premalo sami naredijo za to, da bi se kaj spremenilo. Radijski prostor po njenem mnenju še nikoli ni bil tako velik in močan, pa tako neraznovrsten.

Mnenja je, da je potrebno postaviti več takšnih možnosti oz. rešitev, ki bi pomenile razvoj slovenske glasbe in raznolikost medijskega prostora. Rešitve, kot so na vidiku sedaj, so po njenem mnenju le delne. Skozi medijski prostor naj se zagotovi državna podpora slovenskim izvajalcem. Vidi več možnih rešitev, poleg kvot še državno podporo v smislu finančnih sredstev slovenskim ustvarjalcem, projektom, zato da se lahko s slovensko glasbo umeščajo v medijske vsebine.

Tudi Nikola Sekulovič je posebej poudaril, da zagovarja predvsem glasbene izvajalce in ne izrazito ekonomsko usmerjene miselnosti. Želi, da se zastavi res dobrobiten zakon, tudi, če je zaradi tega morda potrebna kakšna 'kolateralna prilagoditev'. Omenil je zadnje poročilo UMAR in odziv nanj, saj se visokoleteči cilji Slovenije o blaginji, produktivnosti, o znanju in pameti, ne uresničujejo. Z Viljemom Hribarjem sta se strinjala, da je kar nekaj posrednih pozitivnih učinkov, ki bi jih prinesle kvote in spodbujanje slovenskih ustvarjalcev v medijih. Vsak odstotek povečanja slovenske glasbe povečuje možnost, da denar ostaja v Sloveniji, posledično seveda tudi v slovenskem proračunu.

Viljem Hribar se je v nadaljevanju navezal na besede profesorice Žilič Fišer, da slovenski medijski prostor ni raznovrsten, izdajateljev je veliko, programov je veliko, vendar so lastniki isti z enako programsko shemo na mnogih programih. Nekaj lastnikov obvladuje 90% vseh zasebnih medijev. Na vprašanje Jureta Longyke kakšne težave se iz tega porajajo, je odgovoril, da je to tema, ki je za imetnike pravic velika bolečina. Slovenski izdajatelji so namreč postali velemojstri v ustvarjanju odkritih in prikritih mrež ter prikrivanju lastništva, posledično tudi obvodih glede samega oglaševanja, torej financiranja dejavnosti. Oglasi se tržijo preko tretjih, povezanih oseb. Na ta način se prikrivajo prihodki, od katerih pa se odmerja nadomestila za imetnike pravic. S tem so imetniki še dodatno oškodovani. Dotaknil se je še vprašanja kvot za tematske radije, kjer kvote niso predvidene. S tem zakon vnaša novo možnost obvoda uporabe slovenske glasbe, saj izdajateljem radijskih programov le-teh ni težko prekvalificirati v tematske programe in se tako izogniti vsaki regulaciji, vezani na kvote.

Profesorica Žilič Fišer je na vprašanje voditelja ali nov predlog zakona to problematiko kaj naslavlja, odgovorila, da predlog tega ne rešuje, da sicer navaja razkritje lastništva, vendar te težave ne rešuje.

Viljem Hribar je poudaril, da radio živi in ostaja osrednji slušni medij in bo po napovedih tudi ostal, ravno zaradi tega je še kako pomembno, da se sedaj uredi sistem tako kot je potrebno. Osnovno sredstvo radijske dejavnosti je glasba! Slovenska glasba je brez dvoma nacionalni interes. Frekvence so javno dobro in vsak radijski program, ki upravlja s frekvenco kot javnim dobrim, mora državi in družbi nekaj za to uporabo vrniti, najmanj uporabo in promocijo slovenske glasbe!

Longyka ob zaključku: Izvrstne slovenske muzike na terenu je ogromno, medijska slika pa tega ne odraža! Zaključi z drobno anekdoto: Na dan okrogle mize, pred 200 leti je bila premiera Beethovnove 9 simfonije z Odo radosti na Dunaju, sam Beethoven je dirigiral v tej premieri, v tej prvi izvedbi, bojda zelo intenzivno s telesom, ampak v resnici ne, bil je že preveč gluh, da bi to lahko počel. Michael Umlauf je bil dejanski dirigent, ki so mu glasbeniki sledili. Kaj pravi te anekdota: ne moreš dirigirati, regulirati nečesa, česar ne slišiš, tako da upamo, da bodo tudi te besede slišali zakonodajalci in v končni zakon o medijih, ki bo sprejet, kaj tega vnesli. 

Okroglo mizo, celoten posnetek si lahko ogledate tukaj, sta pripravila GLOSA SKG in IPF, k.o..

Podobne novice: Po več letih slovenska skladba med najbolj predvajanimi na radijih v 2023

Foto: Tadej Majhenič

Datum: 09. 05. 2024

IPF vsako leto predstavi uradne podatke o največkrat predvajanih skladbah na slovenskih radijskih postajah v minulem letu, prav tako pa tudi zadnje trende radijskega dogajanja pri nas.

Veliko (vsekakor preveč) let med najbolj predvajanimi skladbami ni bilo domačih. Leta 2022 je bila prva slovenska skladba šele na 48. mestu. Na predstavitvi pa je direktor IPF, k.o. Viljem Hribar razveselil navzoče z informacijo, da se je stanje v letu 2023 drastično spremenilo: prišli so Joker Out. V minulem letu so bili namreč z Carpe Diem na drugem mestu največkrat predvajanih skladb, ki so jih zavrtele radijske postaje. V roke fantov Joker Out, ki na dogodku niso bili prisotni, saj v tujini snemajo novo ploščo, je po njihovem predstavniku šla nagrada IPF za Največkrat predvajano slovensko skladbo v 2023 ter tudi nagrada za proizvajalca tega fonograma, saj so Carpe Diem izdali v samozaložbi.

Še eno nagrado podelimo domačim izvajalcem in sicer za Najbolj predvajanega domačega izvajalca v preteklem letu nasploh. Tu ni sprememb, saj je ta naziv ponovno osvojila Nina Pušlar, njena skladba Malo, malo je bila v skupnem številu predvajanj na 10. mestu, med prvih 100 pa je imela še pesem Nina, Nina, Nina.

Podobno je imel med 100 največkrat predvajanih kar dve svoji skladbi tudi Žan Serčič. Na 35 mestu Pusti mi spomin, na 67 mestu pa še Pijan od ljubezni. Sicer je bilo med 100 največkrat predvajanih sedem slovenskih.

V skupnem številu se je na slovenskih radijih v letu 2023 največkrat zavrtela Miley Cirus s hitom Flowers, ki ji sledijo Joker Out in nato Pink.

Najbolj zanimive podatke o radijskem dogajanju smo zbrali tukaj in vas vabimo k ogledu.

Posnetek predstavitve pa v celoti lahko vidite tukaj.

Že deseto leto so bile na isti dan podeljene edine slovenske nagrade za glasbene dosežke zlata piščal. Več o tem dogodku si lahko prebere na tej povezavi.

Pred obema podelitvama pa kolektivna organizacija IPF tradicionalno pripravi okroglo mizo, kjer z gosti poteka debata o najbolj aktualnih temah s področja glasbene industrije, naslov letošnje je bil »Zakon o medijih: Oda radosti?«. Več o tej izredno pomembni temi bomo objavili v posebni izjavi.

Vsi omenjeni dogodki so se letos odvijali v Anton Podbevšek teatru v Novem mestu.

Datum: 10. 04. 2024

Kolektivni organizaciji IPF in AIPA sta podpisali pismo o nameri, s katerim želita poenostaviti upravljanje določenih pravic na videogramih, zlasti na videospotih. Glede na to, da so t. i. kratki glasbeni filmi zelo specifično AV delo, je IPF zaprosil za upravljanje pravic na videospotih za izvajalce in filmske producente, AIPA pa za soavtorje. Namen pisma je vzpostavitev organizacijsko in stroškovno učinkovitega načina zbiranja in delitve nadomestil za ta dela.

Na IPF z dolgoletno tradicijo uspešno ščitimo sorodne pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, a kljub temu vedno iščemo načine, kako še povečati učinkovitost našega dela. Še nekaj izzivov imamo pri videospotih, ki so avdiovizualne oblike glasbenih del, kjer smo ugotovili prekrivanje zaščitenih vlog s siceršnjimi imetniki pravic, ki jih ščiti AIPA. »IPF na fonogramih že upravlja pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, AIPA pa na videogramih oz. AV delih pravice soavtorjev, izvajalcev in filmskih producentov. Treba je vedeti, da so izvajalci na fonogramih v veliki večini tudi izvajalci na videogramih, proizvajalci fonogramov pa večinoma filmski producenti videospotov,« razlaga direktor IPF Viljem Marjan Hribar.

Direktor IPF Viljem Marjan Hribar in direktor AIPA Gregor Štibernik z vodjo projektov na IPF Tinko Rauh in z vodjo pravne službe AIPA mag. Urošem Rožičem.

Brez nepotrebnega podvajanja prijav in stroškov

Ker tako IPF kot AIPA, sicer vsak za svojo kategorijo imetnikov pravic, uveljavljata pravice iz naslova uporabe videspotov, morajo ustvarjalci posledično prijavljati dela pri obeh kolektivnih organizacijah: »Takšen pristop podvaja opravila pri kolektivnem upravljanju in po nepotrebnem viša stroške imetnikov pravic, zato smo presodili, da je bolje, da organizaciji vzpostavita sistem upravljanja omenjenih pravic na enem mestu,« pojasnjuje direktor AIPA Gregor Štibernik. T. i. videospoti so, tako kaže tudi tuja praksa, posebna vrsta AV del, ki je tesneje povezana s fonogrami, kot pa s ‘klasičnimi’ AV deli.

IPF ima potrebno infrastrukturo

IPF ima za glasbene izvajalce in proizvajalce fonogramov že vzpostavljeno IT infrastrukturo, ustvarjeno bazo podatkov o varovanih delih in bazo imetnikov pravic na varovanih delih ter dostop do mednarodnih baz podatkov o varovanih delih in imetnikih pravic. Na drugi strani znotraj repertoarja, ki ga zastopa AIPA, t. i. videospoti predstavljajo manjši obseg uporabe varovanih del.

Z vidika obeh kolektivnih organizacij je tako smiselno, da se naloge zbiranja in delitve skoncentrirajo na enem mestu. »Po tem, ko smo ugotovili nesmiselnost dvojnega zbiranja podatkov, obračunavanja, deljenja in drugih opravil, moramo zdaj s tem seznaniti vse deležnike, jim to predstaviti in iskati najboljše rešitve upravljanja pravic. Pridobiti je treba tudi soglasja, potem bomo lahko uradno zaprosili za ustrezna dovoljenja,« izpostavlja direktor IPF Viljem Marjan Hribar. Cilj je, da se za vse vrste uporabe fonogramov in videogramov za glasbene izvajalce in filmske producente videospotov pravice upravljajo na enem mestu.

Pomemben korak, a še nekaj točk do uresničitve

V IPF izpostavljajo, da pismo o nameri pomeni pomemben korak k optimizaciji zbiranja in delitve nadomestil za vsa glasbena dela. V AIPA pa dodajajo, da pismo o nameri še ni zavezujoči dogovor organov upravljanja kolektivnih organizacij in še ne predstavlja vloge za spremembo dovoljenj v smislu ZKUASP. V obeh kolektivnih organizacijah se strinjajo, da lahko s takšnim načrtom zaščite pravic naredijo največ za svoje člane, ki pa bodo morali koncept podpreti, postopek spremembe dovoljenj pa bo treba izvesti tudi na Uradu za intelektualno lastnino.