ZAPUSTIL NAS JE TOMAŽ PENGOV
Datum: 11. 02. 2014
ODPOTOVATI IN BITI TU / Milan Dekleva o Tomažu Pengovu
Poezija in glasba Tomaža Pengova sta obred.
Namen obreda je iniciacija, posvetitev v skrivni nauk.
Skrivnost, ki jo obred priziva in kliče nazaj v našo vednost, je pozabljena in odsotna.
Ker je skrivnost pozabljena in odsotna, nima lastne besede in zvoka.
Obredna poezija in glasba posodita besedo in zvok, da se pozabljena skrivnost lahko prikaže in izrazi.
Skrivnost, ki se v obredni igri razkrije, nam je darovana v zvenenju imenovanja; zapečatena je s časom in zaobsežena v poeziji glasbe, v glasbi poezije.
Poezija in glasba Tomaža Pengova sta obred. Ko je pesnik in glasbenik konec šestdesetih let prejšnjega stoletja oblikoval svoj umetniški klic, je bil svet preplavljen z obredi. Marsikateri od njih je imel sumljiv rodovnik, kmalu je postalo jasno, da »prevrednotenje vseh vrednot« naplavlja na oder pozornosti idejne in verske malopridneže, ki si želijo hitre slave in zaslužka. Obredi »prečiščevanja« sveta, ki naj bi pomladili utrujeno mnogoglasje zahodnega potrošništva in enoglasje komunističnih režimov, so preko noči postali žrtev svojih revolucionarnih zastavkov. Na zahodu je »popularna kultura«, ki je obsedla velikansko število mladih, hitro izgubila izumiteljsko moč in se izlizala v preproste klišeje zabavne industrije. Na vzhodu je policijska hidra hitro dvignila vseh devet glav in začela strašiti mladež, medtem ko je partijska elita z navidezno demokratičnostjo novačila v svoje vrste bivše upornike. Jugoslovanski (in še posebej slovenski) prostor je bil neke vrste stičišče obeh usmeritev. Tomaž Pengov se je skušal izogniti čerem plitvega zabavljaštva in lažne angažiranosti, zato je postal neke vrste trubadur, pevec, ki s svojo nevsiljivo, kontemplativno glasbo spominja na minuli svet. Bil je preveč oseben in zahteven, da bi postal glasnik množic. Za popularno kulturo je bil preveč ekskluziven, za prevratne moderniste (krvnike tradicionalne umetnosti) preveč zastrt in nerazumljiv.
Namen obreda je iniciacija, posvetitev v skrivni nauk. Za Pengova je bila posvetitev bivanja neke vrste pogled nazaj, Orfejski pogled: čas, v katerem je odraščal, je bil, ne glede na propagandne puhlice kapitala in partije, siromašen. Dialektika napredka, ena vodilnih misli zahoda in vzhoda, je človeku prinesla več težav in krivic kot zadovoljstva. »V imenu napredka!« (ali pa »V imenu ljudstva!«), to sta gesli, ki ju nemirni potohodec Tomaž Pengov ni prenesel in sta ga navdajali z žalostjo. Bili sta le zakrinkani obraz nihilistične volje do moči: v imenu napredka in množice je mogoče vse. Mogoče je brez slabe vesti zapustiti preteklost in njeno žlahtno izročilo in na obrazih žrtev zasejati nov, kajpada »boljši« svet. Ker je bil Tomaž Pengov do takšnega podžiganja človekove sile zadržan, se njegova glasba in pesmi niso mogle nasloniti na poetiko modernizma, ampak so ga - trmasto in dostojanstveno - odklonile. Za modernizem sta bila jezik in zvok le orodje, pripomoček, sredstvo avtorjeve (samo)volje, bila sta v čutno prejo zavita stvariteljeva ideja, zamisel, načrt; nekaj, kar samo zase nima nikakršne vrednosti, tako kot je nimata buba ali kačji lev. Modernizem je slavil kakofonijo, entropijo, kaos - a te vrednote umetniške obdelave gradiva Pengovu, zamišljenemu iskalcu ravnotežja, simetrije in harmonije, niso pomenile ničesar.
Skrivnost, ki jo obred priziva in kliče nazaj v našo vednost, je pozabljena in odsotna.Tomaž Pengov, zamišljeni iskalec minule skladnosti, ki sta jo poznala antična Grčija in renesansa, se je pred modernizmom zatekel v tišino intimizma, asociativno lahkotnost nadrealizma, med skrivnostne podobe simbolizma in celo krhke privide baroka. Tomaževe pesmi so zato blizke Koviču, Udoviču, Vodušku, Gradniku, Lorci in Eluardu, prijateljujejo s slikami de Chirica, Stupice, Lapajneta, Kraševčeve, Slavca in Aleksija Kobala, sorodne so glasbi impresionistov, Ralpha Townerja, Jacquesa Brela, Juliette Greco, skandinavskih jazzistov, skupin Oregon ali Return to Forewer, Joni Mitchell, Leonarda Cohena, Franeta Milčinskega-Ježka. Tomaž Pengov je bil - in je še vedno - popotnik, ki ne išče asfaltnih avtocest do prestolnic ampak prašne kolovoze do pozabljenih in zapuščenih krajev. Na obrobju sveta, malikujočega hitrost in hrup, so morda še skriti kraji, kjer je mogoče poslušati roso, iskati pogled drevesa, se pogovoriti s klateži, romarji in begunci, videti barvo tišine. Kaj je tisto, kar je pozabljeno in Pengov vztrajno vrača v našo vest in zavest? Kaj je tisto, kar nima lastne besede in zvoka?
Ker je skrivnost pozabljena in odsotna, nima lastne besede in zvoka. Pozabljene in zamolčane skrivnosti ni mogoče izreči neposredno, ker ni družbeni program, ni mišljenjski nazor ali znanstvena podmena. Mogoče se ji je le približati, stopiti v njeno magnetno polje, se prepustiti gravitaciji sirenskega klica. Biti umetnik na poti. Umetnik na poti je trubadur, izklicevalec ljubezni. Umetnik na poti pravzaprav nima svojega glasu, melodije in harmonije; glas, melodija in harmonija prihajajo od drugod, iz ljubezni, ki jo je treba priklicati iz njene odsotnosti. Umetnik svoj glas le posoja ljubezni, ki brezglasno molči, neslišno gnezdi v tišini. Posoja glas odsotni ljubezni, da bi jo slišali in bi nas uslišala. Trubadur Tomaž Pengov posoja svoj glas ljubezni, ki nas je zapustila. Tisto, kar je v svetu brez ljubezni še mogoče izreči, je pomanjkanje ljubezni, je spomin na ljubezen. Spomin na čas, ko so v svetu bivali bogovi, ki so se ljubili z ljudmi, ko so Danajo bratje zjutraj odgrnili slepo in spečo, z nevidno toplino ob strani in drobno kapljo na dlani, hlapečo.
Obredna poezija in glasba posodita besedo in zvok, da se pozabljena skrivnost lahko prikaže in izrazi. Zdaj vemo: skrivnost se ne more več prikazati in izraziti, prikaže in izrazi se njena dokončna in nepopravljiva odsotnost. Podoba izpraznjenega sveta ne more biti živahna in zabavna, ampak je osenčena z otožnostjo, hrepenenjem in melanholijo. Ne gre za cmeravo svetobolje, ampak za upor in odpor izpraznjenemu svetu: tudi tisto, kar smo pozabili in zapravili, nas še vedno obvezuje. Prav zato, ker je svet iz dneva v dan bolj siromašen in opustošen, se vedno intenzivneje ukvarjamo s stvarmi, čustvi in mislimi, ki so ga nekoč plemenitile. Plitvost modernosti nas opozarja na globino preteklosti, ki smo jo zavrgli in zasuli. Pri Tomažu Pengovu ima tisto, kar smo pozabili in je umrlo, zelo različna pesniška imena: sarkofag, epistola, tempelj, vestalka, brodar, ciganka, romar, razbit kip, rojenica, klatež, mir, sfinga, Golgota, lunapark … Gre za prostore, stvari in bitja posebnega simbolnega pomena. Pesmi nas opozarjajo na zatočišča duha, vere in mita, ki smo jih razrušili ali zapustili. Govorijo nam o bitjih, ki nikoli niso imela resnične družbene moči, a so predstavljala socialno modrost, slikovitost, izvirnost in življenjski nemir. Pojejo o človekovi zbranosti za neskončnost sveta, prisluškovanju vetru in gibanju zvezd, motrenju cvetov, dreves, valov v njihovi osupljivi lepoti. Paberkujejo o ljubkovanju stvari, ki niso bile namenjene izkoriščanju, gospodarjenju in použitju. Pesmi Tomaža Pengova so oraklji naše smrtne zapuščenosti:
tvoja misel potuje
med prostore tišine
ko te zvezde sanjajo
na magnetnih poljih
tvoja vednost se zlije
v obrednost življenja
ko te zemlja ubije
na magnetnih poljih
beremo v pesmi Oče. Odkar smo stopili v zgodovino in z ognjem in mečem stopili na vrh, dosegli dno, smo kopičili smrt in pozabljali na ničnost lastne eksistence, na tišino v sebi, ki jo dolgujemo dejstvu, da smo tu le kot vsota, kot integral naključij vseh drugih in vsega drugega:
daj pomisli koliko ljudi
se je ljubilo da si zdaj ti
koliko sanj je v času vzklilo
koliko dejanj se v nič izgubilo.
Pisanje in izpevanje človekove smrtne ranljivosti, nezadostnosti in ničevosti kajpada ni opravilo, ki bi se ga človek lotil z radostjo v srcu in z mislijo na hiter dobiček v glavi. Strganje po rani svoje eksistence je neke vrste trpinčenje duše in telesa, je kihotovstvo zgubljenih idealistov: veliko dvomov, malo gotovosti! Za Tomaža Pengova ni pomembno, koliko besed je bilo izpetih in zapisanih, pomembno je, da je sleherna beseda naslonjena na svoj rob, da je izpev robne govorice: izbrana beseda bi lahko bila lepša, nežnejša, lahko bi se v decrescendu vibriranja zlila z govorico cvetov, dreves, začudenih otroških pogledov, z govorico obsojencev in izobčencev. Lahko bi postala neslišno petje sfer, beli šum nastajajočega vesolja. Lahko bi postala beseda tistih (in tistega), kar ne more govoriti in je umrlo. Oraklji Tomaža Pengova, ki so zavrgli modernizem, se niso - to je pomembno - pridružili postmodernemu retuširanju, prepisovanju že izrečenega, ampak so trmasto vztrajali na krušljivem robu zamolčanega, na robu molka. Ne, pesnik Tomaž Pengov se ni zlagal na nobeni grmadi, ostal je zvest tišini, v kateri je izginil čut ljubezni. Obredni pevec takšnega kova se je obsodil na puščavništvo in osamelost, ugajal ni niti industriji užitka niti psihologiji brezvestne vseenosti. Oglašal se je vedno redkeje, a vedno z roba dveh svetov; ranocelnik opustelosti, posvečenec izgubljene nedolžnosti, slednik poezije, ki je v resničnosti ni več. Ni je več v resničnosti, a je še vedno v resnici. Tomaž Pengov, pevec magičnega eksistencializma.
Skrivnost, ki se v obredni igri razkrije, nam je darovana v zvenenju imenovanja; zapečatena je s časom in zaobsežena v poeziji glasbe, v glasbi poezije.
