Okrogla miza »Zakon o medijih: Oda radosti?«
Datum: 17. 05. 2024
Si ob predlogu novega Zakona o medijih res lahko zavrtimo čudovito in energije polno Beethovnovo Odo radosti ali pa je predlog bolje pospremiti s katero od žalostink? O tem so na okrogli mizi z naslovom »Zakon o medijih: Oda radosti« v Teatru Antona Podbevška v Novem mestu 7. 5. 2024 razpravljali nekateri deležniki, ki nad predlogom niso bili ravno navdušeni.
Zakaj naslov okrogle mize »Zakon o medijih: Oda radosti?« 7. maja 2024 je minilo natanko 200 let od premierne izvedbe Ode radosti, ki temelji na deveti simfoniji Ludwiga Van Beethovna. Leta 1972 je Svet Evrope razglasil Odo radosti za svojo himno, leta 1985 pa so jo predsedniki držav in vlad razglasili za uradno himno Evropske unije. Himna nima besedila in je inštrumentalna. Zakaj le? Politiki so se zavedali množice raznolikih jezikov (tedanjih in bodočih) držav članic EU in so zaradi občutljivosti vprašanja ter zaradi spoštovanja temelja vseh naših kultur zavrnili možnost favoriziranja le enega izbranega jezika. In kako našim jezikom kaže danes, na 200. rojstni dan Ode radosti?
Z uvodom v okroglo mizo je postregel radijski voditelj Jure Longyka, na njej pa so razpravljali glasbenik Nikola Sekulović, prof. dr. Suzana Žilič Fišer, univ. dipl. nov., Viljem Marjan Hribar, direktor IPF, k. o. ter glasbeni urednik Žiga Klančar. Dotaknili so se predvsem vprašanja kvot slovenske glasbe, ki je za radijske programe brez statusa posebnega pomena predlagan v višini najmanj 20 odstotkov števila vseh skladb predvajanih v oddajnem času, odnosa medijev do slovenske glasbe, prav tako pa so izmenjali mnenja glede upoštevanja uporabe glasbe domačih izvajalcev v slovenskem jeziku, saj se predlog zakona glede jezika ne opredeljuje natančno.
Kvote v različnih dnevnih pasovih (ne le enem!) so podprli vsi razpravljavci, mnenja pa so se kresala glede same definicije slovenske glasbe: ali je to slovenski jezik (podlaga v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravica ECHR) ali pa slovensko glasbo določa slovenska produkcija oz. slovenski ustvarjalci? Večinsko so se gostje strinjali, da je pomembno podpreti vse slovenske glasbenike ne glede na jezik, vendar je ravno jezik tisto, kar je najbolj oprijemljiva definicija slovenske glasbe skladno z mednarodnimi konvencijami, stališči Evropske komisije, posredno pa jeziku kot kriteriju v eni svojih odločitev pritrjuje tudi Sodišče Evropske unije. Seveda pa se ob tem odpira vprašanje slovenskih izvajalcev, ki ustvarjajo v tujih jezikih.
Viljem Marjan Hribar je povedal, da je bil povprečni delež slovenske glasbe v radijskih programih do ukinitve obveznih kvot vse do 50 % z manjšimi odkloni po posameznih letih. Danes, ko obveznih kvot za radijske programe brez posebnih statusov ni, pa je povprečni delež za vse radijske programe le še 30 %. Prav tako zagovarja uvedbo kvot na podlagi jezika, saj mora biti državi v interesu, da ohranja jezik, glasbenim urednikom pa nič ne preprečuje, da kljub določitvi kvot z uporabo skladb v slovenskem jeziku ne umestijo v program tudi slovenskih skladb, ki niso izvajane v slovenskem jeziku.
Profesorica Suzana Žilič Fišer je izpostavila pomembnost 'vzgoje' radijskih poslušalcev, saj se radio kot medij prehitro izgubi v izključno marketinškem smislu, namesto da bi s frekvencami, ki so javno dobro, prvenstveno izobraževal, tako z glasbo kot z drugimi vsebinami. Povedala je tudi, da je za začetek potrebno sploh točno definirati, česa si kot država želimo, saj so vsi deležniki glede teh vprašanj že dolgo na različnih bregovih. Medijske hiše zagovarjajo svojo miselnost, izvajalci pa vse premalo sami naredijo za to, da bi se kaj spremenilo. Radijski prostor po njenem mnenju še nikoli ni bil tako velik in močan, pa tako neraznovrsten.
Mnenja je, da je potrebno postaviti več takšnih možnosti oz. rešitev, ki bi pomenile razvoj slovenske glasbe in raznolikost medijskega prostora. Rešitve, kot so na vidiku sedaj, so po njenem mnenju le delne. Skozi medijski prostor naj se zagotovi državna podpora slovenskim izvajalcem. Vidi več možnih rešitev, poleg kvot še državno podporo v smislu finančnih sredstev slovenskim ustvarjalcem, projektom, zato da se lahko s slovensko glasbo umeščajo v medijske vsebine.
Tudi Nikola Sekulovič je posebej poudaril, da zagovarja predvsem glasbene izvajalce in ne izrazito ekonomsko usmerjene miselnosti. Želi, da se zastavi res dobrobiten zakon, tudi, če je zaradi tega morda potrebna kakšna 'kolateralna prilagoditev'. Omenil je zadnje poročilo UMAR in odziv nanj, saj se visokoleteči cilji Slovenije o blaginji, produktivnosti, o znanju in pameti, ne uresničujejo. Z Viljemom Hribarjem sta se strinjala, da je kar nekaj posrednih pozitivnih učinkov, ki bi jih prinesle kvote in spodbujanje slovenskih ustvarjalcev v medijih. Vsak odstotek povečanja slovenske glasbe povečuje možnost, da denar ostaja v Sloveniji, posledično seveda tudi v slovenskem proračunu.
Viljem Hribar se je v nadaljevanju navezal na besede profesorice Žilič Fišer, da slovenski medijski prostor ni raznovrsten, izdajateljev je veliko, programov je veliko, vendar so lastniki isti z enako programsko shemo na mnogih programih. Nekaj lastnikov obvladuje 90% vseh zasebnih medijev. Na vprašanje Jureta Longyke kakšne težave se iz tega porajajo, je odgovoril, da je to tema, ki je za imetnike pravic velika bolečina. Slovenski izdajatelji so namreč postali velemojstri v ustvarjanju odkritih in prikritih mrež ter prikrivanju lastništva, posledično tudi obvodih glede samega oglaševanja, torej financiranja dejavnosti. Oglasi se tržijo preko tretjih, povezanih oseb. Na ta način se prikrivajo prihodki, od katerih pa se odmerja nadomestila za imetnike pravic. S tem so imetniki še dodatno oškodovani. Dotaknil se je še vprašanja kvot za tematske radije, kjer kvote niso predvidene. S tem zakon vnaša novo možnost obvoda uporabe slovenske glasbe, saj izdajateljem radijskih programov le-teh ni težko prekvalificirati v tematske programe in se tako izogniti vsaki regulaciji, vezani na kvote.
Profesorica Žilič Fišer je na vprašanje voditelja ali nov predlog zakona to problematiko kaj naslavlja, odgovorila, da predlog tega ne rešuje, da sicer navaja razkritje lastništva, vendar te težave ne rešuje.
Viljem Hribar je poudaril, da radio živi in ostaja osrednji slušni medij in bo po napovedih tudi ostal, ravno zaradi tega je še kako pomembno, da se sedaj uredi sistem tako kot je potrebno. Osnovno sredstvo radijske dejavnosti je glasba! Slovenska glasba je brez dvoma nacionalni interes. Frekvence so javno dobro in vsak radijski program, ki upravlja s frekvenco kot javnim dobrim, mora državi in družbi nekaj za to uporabo vrniti, najmanj uporabo in promocijo slovenske glasbe!
Longyka ob zaključku: Izvrstne slovenske muzike na terenu je ogromno, medijska slika pa tega ne odraža! Zaključi z drobno anekdoto: Na dan okrogle mize, pred 200 leti je bila premiera Beethovnove 9 simfonije z Odo radosti na Dunaju, sam Beethoven je dirigiral v tej premieri, v tej prvi izvedbi, bojda zelo intenzivno s telesom, ampak v resnici ne, bil je že preveč gluh, da bi to lahko počel. Michael Umlauf je bil dejanski dirigent, ki so mu glasbeniki sledili. Kaj pravi te anekdota: ne moreš dirigirati, regulirati nečesa, česar ne slišiš, tako da upamo, da bodo tudi te besede slišali zakonodajalci in v končni zakon o medijih, ki bo sprejet, kaj tega vnesli.
Okroglo mizo, celoten posnetek si lahko ogledate tukaj, sta pripravila GLOSA SKG in IPF, k.o..
Podobne novice: Po več letih slovenska skladba med najbolj predvajanimi na radijih v 2023
Foto: Tadej Majhenič
