Datum: 24. 05. 2022

ZDRUŽENJE SAZAS k.o. je izpodbijalo odločitev Urada RS za intelektualno lastnino, ki je DRUŠTVU KOPRIVA, k.o. podelil dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe, ki pripada avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom, Upravno sodišče RS pa je zdaj tožbo zavrnilo.

Urad RS za intelektualno lastnino je DRUŠTVU KOPRIVA, k.o. stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za razmnoževanje avtorskih del na raznih nosilcih, kar je namenjeno zasebni ali lastni uporabi in ni dano javnosti, podelil leta 2019.

Po zakonu o avtorski in sorodnih pravicah lahko avtorska dela prosto reproducira fizična oseba na kateremkoli nosilcu zvoka ali slike ter papirju, če to stori za zasebno uporabo, ne da bi jih dala na voljo javnosti in pri tem nima neposredne gospodarske koristi. Pod enakimi pogoji lahko to storijo tudi javni arhivi, javne knjižnice, muzeji ter izobraževalne in znanstvene ustanove.

Do nadomestila s tega naslova so upravičeni avtorji, izvajalci, proizvajalci fonogramov in filmski producenti. Nadomestila je med letoma 1997 in 2006 začasno zbirala Avtorska agencija za Slovenijo, nato je med letoma 2007 in 2009 imel začasno dovoljenje zavod IPF. Od leta 2010 do leta 2019 dovoljenje za zbiranje nadomestil ni bilo izdano.

Za plačilo nadomestil so po zakonu zavezani proizvajalci naprav za tonsko in vizualno snemanje, proizvajalci naprav za fotokopiranje, proizvajalci praznih nosilcev zvoka ali slike ter imetniki naprav, ki ponujajo fotokopiranje.

IPF, k.o. je odločitve sodišča vesel, saj je s tem končana skoraj triletna pravna negotovost. Izdano dovoljenje je bilo sicer dokončno, z odločitvijo sodišča pa je postalo še pravnomočno. S tem se krepi sistem kolektivnega upravljanja pravic v Sloveniji v največjo možno korist imetnikov pravic.

Datum: 20. 05. 2022

V Kranju so prejšnji teden podelili glasbene nagrade Zlata piščal. Vse skupaj se je odvijalo v Stolpu Škrlovec, na prijetni lokaciji, ki zdaj kar kliče po tovrstnih večerih.

Dogajanje se je začelo z okroglo mizo IPF, k.o. z naslovom “Epidemija in volitve so končane. Kaj pa slovenska glasba?”, sledila pa je še podelitev nagrad za največkrat predvajano slovensko skladbo in izvajalca na radijskih programih ter predstavitev dogajanja in trendov na radijih v Sloveniji.

Gostje okrogle mize, ki jo je vodil Izak Košir, urednik spletne Mladine, ki je glasbeno industrijo izkusil z obeh strani, kot glasbenik in kot novinar, so tokrat bili: Nina Maurovič, nekdanja poslanka, pomočnica evropske poslanke ter glasbenica in podjetnica, pa Lenart Merlin, član skupine MRFY, ki je pred kratkim dvakrat razprodala Kino Šiška, kar se tiče lokalne glasbene scene Boštjan Tušek, dolgoletni glasbeni novinar Pop TV in 24ur.com, zbiratelj vinilnih plošč, ki ne šteje, koliko koncertov je obiskal, naredil intervjujev, recenzij, reportaž, ter Nikola Sekulović, glasbenik že skoraj 40 let, vodja kolektivne organizacije, poznavalec glasbene industrije znotraj ven in obratno.

Teme, ki so se jih lotili, občasno tudi s precej burno reakcijo občinstva, so bile  seveda težave med pandemijo, zaprtje celotnega sektorja in brez konkretne pomoči države, kljub velikemu doprinosu v davčno blagajno. Poudarili so, da ne gre zgolj za glasbenike, temveč tudi za ostale, ki delujejo znotraj glasbene industrije, od tonskih tehnikov do postavljavcev odrov in drugih. Kljub vzoru iz tujine pri nas država oz. vlada za to po mnenju razpravljavcev ni imela posluha. Navkljub številnim sestankom, iniciativam, protestom, dialogom … Pa kvote slovenske glasbe na radijskih programih, predlogi in želje glede novega medijskega zakona, kakšna so pričakovanja od institucij in prihajajoče oblasti, da se izboljša položaj glasbenikov znotraj kulturnega sektorja in drugo.

Direktor IPF, Viljem Marjan Hribar, je po okrogli mizi podrobneje predstavil, kaj se je v preteklem letu dogajalo na radijskih in televizijskih postajah v Sloveniji, s katerih kolektivna organizacija prejema podatke predvajanj fonogramov.

Največkrat zavrtena nasploh v 2021 je bila Cover Me In Sunshine v izvedbi Pink with Willow Sage Hart, na drugem mestu ji je sledila Head Shoulders Knees & Toes z Ofenbach & Quarterhead feat. Norma Jean Martine, tretje pa je pripadlo The Weeknd in Save Your Tears.

Kaj se je dogajalo na področju domače glasbe? Med 100 največkrat predvajanimi skladbami je bilo spet le sedem slovenskih izvajalcev.

Prva domača uvrstitev, torej najbolj predvajana slovenska skladba, je v letu 2021 pripadla Miranu Rudanu in skladbi Medena, v založbi Menart Records.

Ostali domači izvajalci med prvih 100 so še Nina Pušlar, še zmeraj Nejc Lombardo, pa Klara Jazbec, Jan Plestenjak, BQL in Kataya (Tangels).

Najbolj predvajana slovenska izvajalka nasploh v 2021 je ponovno Nina Pušlar, ki jo na tem mestu kar nihče ne more doseči.

Direktor IPF je po analizi prispelih podatkov predstavil še nekaj drugih podrobnosti, a navsezadnje so vsi prisotni delili enako mnenje: da je zastopanost slovenskih izvajalcev na radijskih postajah še vedno, če že ne vedno bolj, mizerna.

Foto (razen Nina Pušlar): Tadej Majhenič

Datum: 04. 05. 2022

Vir: curia.europa.eu

Sodišče Evropske unije je zavrnilo pritožbo, ki jo je vložila Poljska v zvezi s 17. členom evropske Direktive o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu. Po mnenju Poljske ta člen, ki določa načelo odgovornosti ponudnikov za zakonitost naloženih vsebin, krši svobodo izražanja in obveščanja.

Obvestilo za medije Sodišča Evropske unije:

Ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu morajo nadzirati vsebine, ki jih uporabniki želijo naložiti njihove na platforme, in pred razširjanjem teh vsebin v javnost, spremljati jamstva, potrebna za zagotovitev, da je ta obveznost v skladu s svobodo izražanja in obveščanja.

17. člen Direktive 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu (v nadaljevanju: Direktiva) določa načelo, po katerem so ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu neposredno odgovorni, kadar uporabniki njihovih storitev predmete varstva naložijo nezakonito. Zadevni ponudniki so lahko vseeno te odgovornosti oproščeni. Za to morajo v skladu z določbami tega člena 172 med drugim dejavno nadzorovati vsebine, ki jih naložijo uporabniki, da bi preprečili dajanje na splet predmetov varstva, za katere imetniki pravic ne želijo, da so dostopni pri teh istih storitvah.

Poljska je pri Sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti člena 17 Direktive. Po mnenju tožeče stranke ta člen krši svobodo izražanja in obveščanja, zagotovljeno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Sodišče je tožbo, ki jo je vložila Poljska, zavrnilo.

Sodišče najprej ugotavlja, da morajo ponudniki storitev deljenja vsebin na spletu, da bi bili upravičeni do oprostitve odgovornosti iz člena 17 Direktive, dejansko opraviti predhodni nadzor vsebin, ki jih uporabniki želijo naložiti na njihove platforme, če so od imetnikov pravic prejeli upoštevne in potrebne informacije v zvezi s tem. Poleg tega so ti ponudniki – odvisno od števila naloženih datotek in vrste zadevnega varovanega predmeta – zavezani uporabiti orodja za samodejno prepoznavanje in filtriranje. Po mnenju Sodišča pa se s takim predhodnim nadzorom in filtriranjem lahko omeji pomembno sredstvo razširjanja vsebin na spletu. V teh okoliščinah se z ureditvijo posebne odgovornosti, ki je bila z Direktivo uvedena za ponudnike storitev deljenja vsebin na spletu, omejuje uresničevanje pravice uporabnikov teh storitev deljenja do svobode izražanja in obveščanja.

Glede, dalje, utemeljitve te omejitve in zlasti njene sorazmernosti glede na legitimni cilj člena 17 Direktive, ki je varstvo pravic intelektualne lastnine, Sodišče poudarja, prvič, da je zakonodajalec Unije, da bi preprečil nevarnost, ki jo zlasti uporaba orodij za samodejno prepoznavanje in filtriranje pomeni za pravico uporabnikov storitev deljenja vsebin na spletu do svobode izražanja in obveščanja, določil jasno in natančno omejitev za ukrepe, ki se lahko sprejmejo ali zahtevajo pri izvajanju obveznosti iz te določbe, s tem da je izrecno izključil ukrepe, s katerimi se filtrira ali onemogoči nalaganje zakonitih vsebin na strežnik.

V tem okviru Sodišče opozarja, da sistem filtriranja, za katerega bi obstajala nevarnost, da ne bi zadostno razlikoval med zakonitimi in nezakonitimi vsebinami, zaradi česar bi se z njegovo uporabo lahko onemogočila priobčitev zakonitih vsebin, ne bi bil v skladu s pravico do svobode izražanja in obveščanja ter se z njim ne bi spoštovalo pravično ravnovesje med to pravico in pravico do intelektualne lastnine.

Drugič, člen 17 Direktive določa, da lahko uporabniki na podlagi nacionalnega prava naložijo vsebine, ki jih ustvarijo na primer za namene parodije ali pastiša, in da jih morajo ponudniki navedenih storitev obvestiti o tem, da lahko uporabljajo dela ali druge predmete varstva v okviru izjem ali omejitev avtorske in sorodnih pravic, določenih v pravu Unije.

Tretjič, v skladu s tem členom 17 se odgovornost ponudnikov teh istih storitev za zagotovitev nerazpoložljivosti nekaterih vsebin uveljavlja le, če jim zadevni imetniki posredujejo upoštevne in potrebne informacije v zvezi s temi vsebinami.

Četrtič, navedeni člen 17 natančno določa, da njegova uporaba ne sme pripeljati do splošne obveznosti nadzora, kar pomeni, da se ponudnikom storitev deljenja vsebin na spletu ne sme naložiti, da preprečijo nalaganje ali dajanje na voljo javnosti vsebin, v zvezi s katerimi bi morali ti ponudniki za ugotovitev njihove nezakonitosti opraviti neodvisno presojo vsebine glede na informacije, ki so jih posredovali imetniki pravic, ter glede na morebitne izjeme in omejitve avtorske pravice.

Petič, s tem istim členom je uvedenih več procesnih jamstev, s katerimi se varuje pravica uporabnikov teh storitev do svobode izražanja in obveščanja, če bi ponudniki navedenih storitev vseeno po pomoti ali neutemeljeno onemogočili dostop do zakonitih vsebin.

Sodišče na podlagi tega sklene, da je zakonodajalec Unije za obveznost ponudnikov storitev deljenja vsebin na spletu, da nad vsebinami, ki jih želijo uporabniki naložiti na njihove platforme, pred razširjanjem teh vsebin v javnost opravijo nadzor, ki izhaja iz ureditve posebne odgovornosti, uvedene z Direktivo, določil primerna jamstva za zagotovitev spoštovanja pravice uporabnikov teh storitev do svobode izražanja in obveščanja ter pravično ravnovesje med to pravico in pravico intelektualne lastnine. Države članice morajo pri prenosu člena 17 Direktive v svojo nacionalno zakonodajo vseeno paziti, da se oprejo na razlago te določbe, ki omogoča zagotoviti pravično ravnovesje med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi z Listino.