Javni odgovor na diskreditacijo zavodov IPF in AIPA
Datum: 25. 10. 2013
V zadnjih mesecih smo priča sistematičnim poskusom diskreditacije Zavodov IPF in AIPA. Začenši s ponarejenimi sistemskimi peticijami slovenskih glasbenikov, nato z zavajajočim člankom v Demokraciji, do sporočila za javnost s strani poslanke SDS, ki je le prekopirala omenjeni članek iz Demokracije. Očitno sta Zavoda IPF in AIPA nekaterim interesnim skupinam postala takšen trn v peti, da sredstev ne izbirajo več, moč njihovih vsebinskih argumentov pa je obratno sorazmerna z vedno večjo pogostostjo napadov.
Ker strokovni argumenti in dobri rezultati dela obeh zavodov v luči trenutnega populističnega izlivanja žolča in agresivnega obsojanja kar vsepovprek še niso pritegnili enakovredne pozornosti javnosti, naj jih ponovno izpostavimo s ciljem, da bo faktično in strokovno podprto argumentiranje potrdilo legitimnost našega dela in razkrinkalo skrite interese tistih, ki zavajajo javnost pod pretvezo »dobrobiti slovenske glasbe«.
Kreativno podpisovanje sistemskih peticij
Sistemske peticije slovenskih glasbenih ustvarjalcev, ki naj bi kot Beli revitalizacijski plan rešile zagate slovenske glasbe, so kolaž podpisov, za katere se ne ve, kako so bili združeni oz. kdo je podpisal katero peticijo. V IPF-u smo prejeli pisna zagotovila več glasbenikov, da peticij sploh niso podpisali kljub temu, da je njihovo ime navedeno na seznamu podpisnikov. Gal Gjurin je v Žurnalu (5. oktober 2013) za napake obdolžil Državni zbor (Komisijo za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti), ki pa je njegovo obtožbo javno zavrnil in jo označil za »zavajajočo«. Priča smo torej kaznivemu dejanju ponarejanja listin. Nezanemarljivo je dejstvo, da so nam nekateri glasbeniki potrdili tudi, da so jim bile predstavljene peticije le na splošno, podpisovali pa so se na »podpisno« listo, ki ni bila pripeta k posamezni peticiji, zato obstaja utemeljen sum, da sta Gal Gjurin in Domen Gracej podpisne liste pripela h kakšni drugi peticiji.
Bo slovensko glasbo rešila programska oprema podjetja Stroka?
Kot osrednjo rešitev za uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic v Sloveniji peticije predlagajo program podjetja Stroka, ki že dolgo sodeluje s SAZAS-om in SUGU (Slovenska unija glasbenih ustvarjalcev). Nekaj glasbenikov se torej namesto z nadaljnjim razvojem kreativnega okolja raje ukvarja z lobiranjem za zasebno programsko opremo. Stroka d. o. o. je oz. bo v desetih letih obračunavanja nadomestil samo za avtorsko pravico pod okriljem SAZAS-a zaslužila kar 14.000.000 evrov!
Stroka d. o. o. je odigrala pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju pravic na avdiovizualnih delih v času zbiranja s strani SAZAS-a. Dejstvo je - in tako govori tudi odločba Urada RS za intelektualno lastnino - da je SAZAS v nasprotju z izdanim začasnim dovoljenjem od l. 1999 do l. 2010 opravljal tudi pridobitno dejavnost. Denar, zbran v imenu imetnikov pravic, je po odbitju provizije neselektivno in v nasprotju z zakonodajo prek Stroke d. o. o. kanaliziral k interesnemu združenju producentov AGICOA v Švico. Ob tem je pomembno, da so bili imetniki pravic na avdiovizualnih delih popolnoma izključeni iz kakršnegakoli sistema upravljanja in nadzora, prav tako ni bilo objavljenih nobenih tarif, delitve pa so bile opravljene brez pravil, kar pomeni grobo kršitev ZASP. Transparentno urejeno področje zbiranja nadomestil od kabelskih operaterjev smo dobili šele z ustanovitvijo Zavoda AIPA.
Netransparentnost poslovanja
Določena ozka skupina glasbenikov želi pod krinko boja proti multinacionalkam eliminirati povsem dobro delujoč in mednarodno primerljiv sistem uveljavljanja sorodnih pravic v Sloveniji pod okriljem Zavoda IPF. V letu 2012 smo v IPF-u prvič presegli mejo 3 milijonov evrov zbranih nadomestil, kar je za 28 % več kot leto poprej. Stroške smo ob tem zmanjšali na slabo tretjino prihodkov, kar nas uvršča med bolj racionalne in učinkovite organizacije v mednarodnem prostoru. Zadnji podatki iz regije, ki so bili s strani mednarodne krovne organizacije predstavljeni na regionalnem srečanju v Skopju, kažejo, da so stroški v Sloveniji, kjer uveljavljamo sorodne pravice pod eno streho (za proizvajalce fonogramov in izvajalce), za 25 % nižji kot na Hrvaškem in kar za 60 % nižji kot v Srbiji, kjer imajo organizacije ločene. IPF torej opravlja svoje poslanstvo z daleč najnižjimi stroški v regiji. SAZAS za delovanje letno porabi skoraj 3 milijone evrov, pri tem pa Uradu RS za intelektualno lastnino še nikoli ni uspelo ugotoviti, komu in za kaj so namenjeni milijoni evrov iz SAZAS-ovega promocijskega sklada.
Kaj na koncu ostane glasbenikom?
Žal je tako, da nekateri veliko preveč energije namenjajo ustvarjanju konfliktov in rušenju uspešnih organizacij, kot sta IPF in AIPA. Energije, ki bi jo lahko namenili povezovanju v dobro varovanja intelektualne lastnine, promocije slovenske glasbe doma in v tujini ter prenosa dobrih praks iz tujine. V kolikor bomo v slovenski glasbi še naprej dobršen del časa namenjali spodkopavanju drug drugega namesto povezovanju, bo pravično nadomestilo za umetniško ustvarjanje ostalo le mrtva črka na papirju.
Gregor Štibernik
IPF, direktor