In memoriam Danilo Kocjančič
Datum: 04. 02. 2013
Morda bi bilo vse drugače,
če tistega poletnega dne leta 1975 v redakcijo Radia Koper ne bi vstopil Danilo, ki sem ga v najstniških letih poznal iz Juke Boxa, Plavega vjesnika, Stopa in podobnih glasbenih revij, malo kasneje pa tudi kot člana skupine Boomerang, zvezd prvega postojnskega open air rock koncerta, ki sem ga organiziral kot srednješolec in tako dobil prvo lekcijo rock'n'rolla: "Vedno se je treba znajt."
Danilo se je znašel. Potem ko so Kameleoni postali zgodovina, ko se je končala kratka avantura z njegovo superskupino Danilo in novi Kameleoni, ko se je poslovil od Boomerangov in je kar nekam odbledela zanimiva skupina Labirint, je Danilo pristal v vodah tako imenovane "gaža muzike", a ni vzdržal dolgo. S Prizmo bi lahko preigraval tuje uspešnice do neskončnosti, a bil je ustvarjalec in je pisal pesmi. Dve takšni, malo po otročje zaviti, saj sta bili narejeni za televizijsko otroško oddajo o kuhanju, je prinesel tistega poletnega dne v uredništvo in določil, da bom napisal dve novi besedili. Seveda sem ga debelo gledal, ker tega nisem počel nikoli, ampak mi je ponovil prvo lekcijo: "Znajdi se!".
In sem se znašel, takrat in naslednjih 37 let vse do pesmi za prvi album skupine Danilo Kocjančič & Friends, s katero je končno zaživel kot frontman, kot nekakšen slovenski Bruce Springsteen s Fenderco, zanesljivim bendom, ki žaga z njim in pesmimi, ki jih občinstvo poje od prve minute do drugega bisa. In čeprav so mišice skelele in se je glas včasih prelomil, je vztrajal kot pravi roker, kar je dejansko postal šele v zadnjih letih. Pred tem je bil beat, bil je pop, celo disco, ampak njegovi akordi so bili vedno rokerski: A, E in D. Le ko je bil res žalosten, je dodal še A in H mol. Pa še kakšnega zraven. In, ko sem ga vprašal, kako mu uspe obračati teh nekaj akordov in hkrati napisati toliko dobrih pesmi, se je nekaj izgovarjal na Dylana in melodijo oziroma pevsko linijo, ki je za pesem pomembnejša od vseh akordov. In Danilo je našel melodijo. Takšno, ki je priletela natanko v uho in možgane, pa tam ostala še dolgo. Zato je povsem normalno, da na vsaki fešti, kjer družba premore eno kitaro, premore tudi najmanj eno pesem, pod katero se je podpisal Danilo Kocjančič. Pa jih je navadno več, od Poguma do Ta moške in od Si še jezna name do Tine, ki ne verjame, da je danes drugače.
Res je, zdaj bo marsikaj drugače. Slovenski glasbeni sceni bodo umanjkali mediteranski zvoki dobrega popa, sobotna koprska tržnica bo brez enega od glasov, ki ji pletejo opoldanske harmonije, prihajajoče pevke in pevci bodo ostali brez tistega, ki jim je pomagal čez prve stopnice, festivali bodo brez klasičnih uspešnic, bend bo brez frontmana, zvesti prijatelji brez soborca najboljših fešt, odrasli otroci brez tistega, ki je pomagal, ko je bilo treba.
Danilo je bil za slovensko glasbeno sceno od sedemdesetih let do danes to, kar so bili mojstri slovenske popevke pred njim. To bomo Slovenci šele spoznavali v teh dneh, ko bodo radijske postaje vrtele uspešnice Kameleonov, Prizme, Bazarja, skupine Halo, Tinkare Kovač, Lare Baruca, Polone Furlan, Monike Pučelj, Aleksandre Čermelj, Slavka Ivančiča, Tulja Furlaniča, Kalamarov in še marsikoga, ki se ga ne spomnim, vem pa, da bi se spomnil Danilo. Kajti, Danilo ni bil površnež, čeprav je marsikatero pesem oddal, predvsem zaradi moje lenobe, zadnji trenutek, posneto s kitaro v kopalnici na staro kaseto z glasbo iz risank za otroke. "Kaj pa je to," so se spraševali člani komisije Melodij morja in sonca, ko so poslušali Danilov visoki glas, ki je odmeval med kopalniškimi ploščicami. "To je Danilo in on že ve, kaj dela," je takrat odločil Mojmir Sepe kot umetniški vodja festivala in tako so Melodije kakšen mesec dni kasneje dobile zmagovalko. Amerika so ji dali naslov.
Festivali so bili zanj promotorji njegove glasbe in glasbe, ki jo je pisal za druge. Že Kameleoni so v šestdesetih zmagovali na kitariadah po nekdanji Jugi, v sedemdesetih je bil s skupino Prizma med zmagovalci zadnjih Slovenskih popevk, v osemdesetih se je rad izognil štanci Pop delavnic, zato pa je dal Melodijam morja in sonca novo, sodobnejšo podobo. Bil je zmagovalec Odeona, prišel tudi na prenovljeno slovensko popevko s Kalamari, bil je na opatijskem, splitskem in beograjskem festivalu, ampak nikoli ni pisal pesmi za festival. Pesmi je pisal zato, da jih bodo ljudje sprejeli in jih prepevali. In to počnejo in počnemo, preprosto zato, ker je bil Danilo s svojo glasbo dovolj proletarski, blizu tistim, ki varčujejo z akordi in pevsko ne zmorejo treh oktav.
Tulio Furlanič, njegov soborec od prvih vaj Kameleonov do danes, pa je povedal bistvo: »So izvajalci, ki pridejo na oder in takšni, ki se pojavijo.«
Danilo ni prišel, Danilo se je enostavno pojavil. In tisti, ki se pojavijo nikoli zares ne odidejo.
Drago Mislej Mef